Občinske meje vode ne ustavijo

Pred konferenco Voda, Zlati (iz)vir Slovenije, osrednjim dogodkom o občinah in upravljanju z vodami, smo se pogovajali z enim od vodilnih strokovnjakov na tem področju, direktorjem Inštituta za vodarstvo Primožem Banovcem.
14.11.2013 | Polona Pibernik
0
Občinske meje vode ne ustavijo
(Foto: Miško Kranjec)

Inštitut za vodarstvo je nastal leta 2001 kot univerzitetni spin-off, ki se je hitro odvrtel v uspešno podjetniško zgodbo. Prvi projekt je bil vzpostavitev evidence melioracijskih sistemov in naprav KatMeSiNa, sledila je poročevalska evidenca IJSVO, ki jo Ministrsvo za okolje in prostor uporablja za zbiranje podatkov o vodovodnih in kanalizacijskih sistemih ter sistemih ravnanja z odpadki.

Sočasno je podjetje začelo razvijati področje upravljanja poplavne nevarnosti, ki je danes jedro njihovega delovanja. Zelo natančno znajo napovedati, kakšen poplavni dogodek in kje se utegne zgoditi ob konkretnem spletu vremenskih okoliščin. Svoje znanje izkoriščajo tako za analizo obstoječega stanja, kot v naprednih sistemih, ki ob poplavnem dogodku izračunavajo različne scenarije poplavljanja in službam zaščite in varovanja omogočajo hitro oceno situacije in sprejemanje ustreznih odločitev o poteku reševanja.

S svojim delom želi Inštitut za vodarstvo prispevati k izboljšanju stanja poplavne ogroženosti v Sloveniji. Pogovarjali smo se z direktorjem inštituta Primožem Banovcem. 

 

Čeprav so vaše storitve včasih življenjskega pomena za ljudi, se morate kot družba z omejeno odgovornostjo vendarle dokazati na trgu. Kdo so vaši naročniki?

Pretežno občine. Zakon o vodah iz leta 2002 sicer ni predvidel pomembnejše vloge občin pri upravljanju z vodami, kamor sodi zagotavljanje poplavne varnosti. To se je spremenilo z uredbo iz leta 2008, po kateri so občine ob pripravi občinskih prostorskih načrtov morale izdelati karte poplavne nevarnosti za svoje območje. To je bil za občine precejšen šok, saj so se morale soočiti s področjem, s katerim se prej niso pretirano ukvarjale. Je pa tudi zaradi tega Slovenija danes precej dobro pokrita s poplavnimi kartami.

Poplavne karte so morale izdelati tudi občine, ki jim poplave domnevno ne grozijo. Ali je kdaj prišlo do neprijetnega presenečenja?

Takih presenečenj je bilo precej, saj so se do takrat občine opirale na opozorilne karte, ki pa se pretežno nanašajo samo na nek dogodek iz preteklosti, za katerega niti ni nujno, da je bil res pomemben poplavni dogodek. Vmes se je spremenila poselitev in s tem odtočni režim, dogajajo se klimatske spremembe, kar pomeni, da so pretekli poplavni dogodki kot izhodišče za možne poplave lahko močno vprašljivi.

Kako so v občinah sprejeli tako novico?

Povsem v skladu s psihologijo sprejemanja slabih novic, najpogosteje najprej z zanikanjem in nato postopoma z iskanjem rešitev. Pa ne gre le za to. Izziv, ki ga vedno vsebuje upravljanje s poplavno varnostjo, je namreč v tem, da so rezultati našega dela postavljeni v časovni okvir nekaj desetletij, ob tem pa s statistično gotovostjo vemo, da se bo nek poplavni dogodek zgodil. Morda celo naslednji mesec.

Dimenzija političnega razmišljanja na ravni države ali občin pa ima žal drugačen, bistveno krajši časovni horizont. Zato odločanje o tako dolgoročnih zadevah, kot je poplavna varnost z vidika političnih točk ni tako okusen zalogaj za odločevalce, saj ni jasno, kdo bo na koncu te točke odnesel.

Če pustimo vlado ob strani, vsaj župani, ki ob dobrem delu lahko računajo na več zaporednih mandatov, bi morali razmišljati bolj dolgoročno, saj jih recimo v treh mandatih statistično že lahko sreča kakšna resnejša poplava. Poleg tega je stik lokalne skupnosti z dejanskimi težavami prebivalcev bistveno močnejši.

Kakšne možnosti ima župan, ki želi povečati poplavno varnost svoje občine?

Možnosti je seveda več, nekatere so boljše, druge manj. Razmišljanje, da je treba reke spraviti za nasipe in pospešiti odtekanje vode, pogosto ni najboljše, saj s takim ukrepom lahko povzročimo težave dolvodnim občinam. Treba je poiskati območje, kjer je vodo mogoče razlivati z najmanjšo škodo in poskrbeti, da se tam tudi razlije. To ni najlažje, saj je Slovenija poseljena precej razpršeno in skoraj povsod najdeš kak objekt. Pa vendarle je rešitve možno najti.

Gre za delikatne odločitve, saj idealnih rešitev ni. Kje se lahko največkrat zalomi?

V sprejemanje odločitev je potrebno vključiti krajane, saj se jih različni ukrepi neposredno dotikajo. Ta del, komukacija z njimi, je pogosto zapostavljen, vendar je izjemno pomembno, da prebivalci najprej sprejmejo dejstva o zatečenem stanju, čeprav se na njihovem področju več let ali celo desetletij poplava ni zgodila. Razumeti morajo, zakaj so ukrepi potrebni. Tako se razvije pripravljenost na iskanje rešitev in odločanje o variantnih rešitvah poteka v bolj konstruktivnem okolju.

Vendar je do konkretnih ukrepov še dolga pot. Katere so najpogostejše prepreke, ki čakajo občine?

Prva, zelo velika ovira je financiranje. Tu gre praviloma za zelo velike investicije in ker občine ne razpolagajo s tako velikimi viri, obstaja meja do katere lahko občine same operativno posegajo na to področje.

Drugi problem je majhnost občin. Pri odločanju je marsikatera občina fizično omejena s svojimi mejami, saj celovit ukrep nujno zajema tudi sosednjo občino ali še kakšno več. Nenazadnje je potrebno omeniti znanje oziroma človeške vire, ki so v Sloveniji zelo omejeni in zato je potrebno še posebno pozornost posvetiti temu vprašanju.

Kako se soočajo s temi izzivi?

Zelo različno. Poti najdejo predvsem občine, ki so nesporno poplavno ogrožene in tiste, ki se zavedajo kako katastrofalne posledice ima lahko podivjana voda. Te skušajo vsako leto nekaj narediti. Z omejenimi sredstvi, pa vendarle. Poleg tega nekatere dejavno in tudi uspešno iščejo partnerstva z državo, ki upravlja z vodnim skladom, kot osnovnim virom za financiranje ukrepov. Opažam tudi, da so se občine med seboj začele povezovati. Tu ni politike. Gre za funkcionalno povezovanje, saj občinske meje vode ne ustavijo.

Obstaja na tem področju kak primer dobre prakse?

Na konkretni operativni ravni v večjem obsegu še ne, vendar smo že imeli primer gorvodne občine, ki je s precejšnim razumevanjem sprejela, da se v njihov prostorski akt umesti suhi zadrževalnik, ki bo koristil dolvodni občini. To je velik napredek, vendar je za to potreben čas. Ljudje morajo take stvari prespati in morda še enkrat doživeti kak močnejši dež, da jih začne skrbeti. Pogosto začnejo drugače razmišljati, ko jih vprašam ali v sosednji, ogroženi občini nimajo prijateljev. Seveda jih imajo, če pa je odgovor vendarle negativen, pa lahko ugotovimo, da je v tem primeru velik problem nekje drugje.

Dotakniva se še tistih področij uporavljanja z vodo, ki tradicionalno sodijo v pristojnost občin, preskrbe s pitno vodo in urejanje odpadnih voda. Kako uspešne so slovenske občine na tem področju?

Glede preskrbe s pitno vodo je stanje precej dobro. Kak vodovod je sicer potreben obnove, ampak na tem področju se neprestano dela. Tudi na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda se dela, vendar sem sprašujem ali so sprejete odločitve tudi optimalne. Naj razložim. EU od nas zahteva ureditev odvajanja odpadnih voda. Slovenija je in bo za to v 10-letnem obdobju namenila pošteno preko milijarde evrov, kar je velik denar. Občine so kot investitorji dobile nalogo naj pripravijo projekte. Nihče se ni vprašal ali imajo toliko znanja, da znajo naročiti tak projekt in usmerjati projektante, da bo rešitev najbolj tehnološko učinkovita in stroškovno vzdržna. Nikogar ni zanimalo ali so sposobne razviti takšno investicijo, ki bo šla uspešno skozi evropske mline financiranja. Težave pri črpanju evropskih virov se že kažejo. V tujini so države, nasprotno, precej denarja, vsekakor več kot mi, najprej namenile izobraževanju in usposabljanju investitorjev in projektantov, šele potem so se lotili projektov. Kar je veliko bolj smiselno.

Ali morajo občine v zvezi z vodami paziti še na kaj?

Evropska vodna direktiva zahteva od svojih članic konkretne dejavnosti na področju dobrega stanja voda in biotske raznovstnosti. Pri pripravi ukrepov za zmanjševanje poplavne ogroženosti to že upoštevamo, vendar direktiva velja za vse vrste voda. Prav ta termin, dobro stanje voda, nas verjetno še čaka v obliki kakšnega zoprnega vprašanja Evropske unije. 

Oceni članek
0
Bodi prvi in oceni članek!

Oddaj svoj komentar

Za komentiranje člankov, moraš biti prijavljen!

Pošlji članek prijatelju

Vaš e-poštni naslov
E-poštni naslov prejemnika
Sporočilo
Komentarji
  • Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Prijava na e-novice

Oglasno sporočilo

Revija Zlati Kamen

Revija Zlati Kamen
Posebna priložnostna izdaja
  • Februar 2018
  • Finalistke izbora za nagrado Zlati kamen 2018
  • Novi val slovenskih županov
  • 10 najboljših praks leta 2018
Prelistaj

Članki

Izdelava spletnih strani: Positiva