Razvoj se odvija tam, kjer so ljudje

Intervju s prof. dr. Andrejem Černetom, rednim profesorjem na oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani in predsednikom Strokovnega sveta Zlati kamen.
15.03.2017 | zk
0
Razvoj se odvija tam, kjer so ljudje
(Foto: Miško Kranjec)

Nekateri strokovnjaki z različnih področij zagovarjajo misel, da so države svojo vlogo osrednje gonilne sile razvoja preživele in da to vlogo v 21. stoletju prevzemajo mesta. Se strinjate?

ČERNE: Samo delno se strinjam s to trditvijo, saj se države in vlade še nikoli niso tako intenzivno in na tako različne načine ukvarjale in posredno ter neposredno posegale v gospodarska, socialna, prostorska in okoljska vprašanja razvoja na globalni, nadnacionalni, nacionalni in regionalni ravni, in ne nazadnje, na ravni mest. Mesta so imela seveda vedno posebno vlogo v razvoju, od tega da so bila »mestne države«, do tega, da so predstavljale del razvojnih strategije za spodbujanje razvoja v obliki razvojnih polov, polov rasti, centralnih naselij, funkcijskih urbanih območij itd. Program Združenih narodov za naselja (UNHabitat) že od sedemdesetih let preteklega stoletja vodi in usmerja ter daje priporočila za razvoj mest in naselij tudi v kontekstu spoznanj, da lahko urbanizacija prinese bogastvo in blaginjo velikemu številu prebivalcev, hkrati pa tudi tveganja za nastanek revnih četrti in območij skrajnega pomanjkanja ter netrajnostnih vzorcev socialnega, okoljskega in prostorskega razvoja. V finančnem obdobju 2014–2020 bo vsaj 50 % sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (približno 80–90 milijard EUR) vloženih v mestna območja. Vedno več sektorskih politik EU na področju energije, informacijske družbe, okolja, podnebnih ukrepov, izobraževanja in kulture, prometa itd. je osredotočenih na urbana območja. V mestna območja so neposredno usmerjene »direktive« o hrupu in kakovosti zraka, migracijske politike, ukrepi za zmanjševanje zastojev itd.

Kaj bi ta paradigma – če drži – pomenila za Slovenijo. Če malo pretiravamo, mesta komajda poznamo. Omembe vredni mestni središči sta kvečjemu Ljubljana in Maribor, ostalo so mesteca, suburbana naselja…

ČERNE: V Sloveniji, z nekaj več kot 20.000 km2, živi približno dva milijona prebivalcev, v nekaj več kot 6.000 naselij. Samo 10 %, torej približno 600 naselij, je opremljenih tudi s centralnimi dejavnostmi, torej tistimi na katere so v večji ali manjši meri vskodnevno ali občasno navezani prebivalci vseh preostalih naselij. Strateški cilji ohranjanje poselitve na celotnem območju Slovenije so zato soočen s številnimi odprtimi vprašanji. V kontekstu razmeroma nizke stopnje urbanizacije (OECD uvršča Slovenijo med »podeželske regije«) je policentrična urbana in regionalna struktura zasnovana na omrežju urbanih naselij, ogrodju urbanega sistema, ki ga tvorijo razmeroma majhna mesta (54 mest, 11 mestnih občin), ki pa med seboj še vedno niso ustrezno infrastrukturno povezana, kaj šele da bi prispevala k razvojni sinergiji. V razdrobljeni in medsebojno slabo povezani mreži urbanih središč bodo naselja le z veliko ustvarjalnega napora postala središča socialne in kulturne vključenosti, viri gospodarske blaginje in trajnostnega razvoja. 

Kakšno vlogo ima v novi poudarjeno urbani razvojni paradigmi lahko podeželje?

ČERNE: Urbane razvojne paradigme brez podeželja ni, saj je razvoj mest in urbanih naselij odvisen tudi od povezanosti in sodelovanja z njihovimi vplivnimi območji (gravitacijskimi zaledji), ne pa od konkurenčnega boja med mestom in podeželjem. Strukture in funkcije urbanih območij so odvisne od njihovega medsebojnega povezovanja, sodelovanja in preletanja s širšim prostorom, s katerim so v vsakdanjih razmerjih (kraj bivanja in kraj zaposlitve) dopolnjevanje. Ne vem zakaj bi moralo podeželje imeti konkurenčno prednost v primerjavi z urbanimi območji oziroma pred ostalimi območji. Tekmovanje je potrebno nadomestiti s sodelovanjem, s prepoznavanjem skupnih prednosti, ki izhajajo tako iz urbanih kot podeželskih območij. Podeželje ni ločena homogena struktura, je multifunkcionalno, saj ima poleg primarne funkcije tudi pomembne gospodarske dejavnosti (lokacije nekaterih uspešnih globalnih podjetij. Ne nazadnje, je podeželje tudi svojstveno območje s številnimi krajinskimi značilnostmi in vrednotami ter območje s pomembno naravno in kulturno dediščino. 

Kakšne pasti prinaša za Slovenijo lahko pretežno suburbani tip poselitve ?

ČERNE: Raziskave kažejo, da je suburbani tip poselitve, ki je najpogosteje povezan s tako imenovanim »stihijskim razvojem«, v primerjavi s kompaktno, strnjeno poselitvijo, večji porabnik prostora, virov, energije, prometa itd. Povezan je z nastajanjem »decentralizirane pokrajine«, z »morjem hiš in zgradb«, za katero je značilna »amorfnost«, ki nima določene razpoznavne oblike in kjer se srečujejo protislovni elementi urbanega, suburbanega in ruralnega. Gre za fizično in ekonomsko decentralizacijo z razpršenimi stanovanji, delovnimi mesti in storitvami po celotnem območju, kjer razvoj poteka brez prostorske koncentracije. To je območje brez meja in središč, kjer je vsaka zgradba »središče« decentralizirane prostorske strukture. Vsaka stavba je sama za sebe, brez kakršnegakoli razmerja do naslednje stavbe, kaj šele celote. Ni razpoznavnega središča, ki bi dajal pomen celoti. Širjenje mestnih območij v suburbani obliki povečuje pritisk na javne storitve, zmanjšuje prostorsko in socialno povezanost ter slabi pripadnost celoti in skupnosti. Hkrati pa je zelo zaželena oblika poselitve v kakovostnem podeželskem okolju.

Slovenci vidimo dostikrat Slovenijo kot preveč razdrobljeno, občine kot nosilke krajevne identitete pa kot neke vrste motnjo. Pustimo ob strani psihološke razlage te naše fiksacije. Je s strogo geografskega vidika sploh smiselno govoriti o pravi velikosti ali »pravem« številu občin?

ČERNE: Z geografskega vidika je »členitev prostora« povezana s strokovnim analitičnim postopkom (regionalizacija) opredeljevanja homogenih ali funkcijskih območij in poljudnih prostorskih enot. Šele rezultati analitičnega postopka, ki je lahko zasnovan na kategorizaciji ali tipizaciji, določajo velikost, število, strukturo, funkcijo in prostorsko razporeditev teh območij. Tako je, na primer, število geografskih pokrajin Slovenije rezultat postopka geografske regionalizacije, ki kaže na »mozaično strukturo«, ki se izredno hitro spreminja z razdaljo na relativno majhnem prostoru, ter govori o izredni pestrosti in prepletenosti prostorskih in družbenih struktur. Z geografskega vidika torej ni smiselno govoriti o tem, kaj je »prava velikost oziroma pravo število občin«. Bolj smiselno bi bilo zastaviti vprašanje, kakšno je »pravo število občin«, na primer glede na učinkovitost, na racionalnost delovanja občin. Za ti kategoriji pa bi seveda morali opredeliti merila učinkovitosti in racionalnosti, ki še daleč nista zgolj in izključno samo ekonomski merili. Občine so po definiciji temeljne samoupravne lokalne skupnosti, ki samostojno urejajo in opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so na njih prenesene z zakoni. Območje občin pa sestavljajo območja naselij ali več naselij, ki jih povezujejo skupne potrebe in skupni interesi prebivalcev. Znotraj tega konteksta bi morali iskati ustrezne odgovore.   

Kaj je po vašem mnenju glavna dodana vrednost občin? Kaj je glavno, kar prinašajo v razvoj nekega okolja?

ČERNE: Na to vprašanje bom odgovoril z mislijo, ki so jo že v sedemdesetih letih preteklega stoletja zapisali v Mednarodni fundaciji za razvojne alternative (IFIDA), v Projektu tretjega sistema: »Razvoj se odvija tam, kjer so ljudje, kjer ljudje živijo, se učijo, selijo, ljubijo, igrajo in umrejo. Primarna skupnost, bodisi geografska ali organizacijska, je neposreden prostor odprt za večino ljudi. Primarna skupnost je v vasi, v soseski, mestu, tovarni, uradu, šoli, lokalni zvezi, strankarski podružnici, župniji, športnem klubu, združenju - ne glede na to kakšen je njihov namen - in v tej skupnosti se najprej in najbolje medsebojno prepletata osebni in družbeni razvoj«. V današnji dobi globalizacije, množične industrijske produkcije, omamljajoče potrošnje, evforičnih komunikacij in navideznih digitalnih okolij, še vedno živimo s prostorom in skupnostjo.

Američani pravijo: what gets measured gets done, kar lahko izmerimo, na to lahko vplivamo. Velja to tudi za upravljanje občin?

ČERNE: Pri tem bi bil previden, saj se lahko zelo hitro približamo ideologiji »znanstvenega upravljanja s človekom«. Slogan, s katerim so odprli svetovno razstavo v Chicagu 1933 se je glasil: »Znanost odkriva, industrija uporablja, človek se prilagaja«. Moderna družba temelji na prepričanju, da je znanstveno vedenje sinonim za racionalnost. Od tod tudi nagnjenost k redukcija življenja na merljive količine. Prostor, s katerim živimo, je živ fizični in družbeni ter duhovni prostor, prostor celotne skupnosti (ne samo človeške), zato vselej presega geometrijo in merljivost. Ena največjih težav pri tem je, da želimo strokovnjaki pretvoriti v številke tako pomembne koncepte, kot so »blaginja« »sreča«, »poštenje« in »revščina« (kazalniki in merila subjektivne ravni dobrega počutja, bonitet, praga revščine itd.). Fizična in ekonomsko varnost, spoštovanje dela (»delo ni blago«), kolektivne svoboščine, solidarnost, boj proti pomanjkanju, socialna demokracija in pravičnost so tiste razmere in pogoji, ki lahko v največji meri prispevajo »k boljšim življenjskim pogojem vseh prebivalcev«. Kaj se dogaja z neenakostjo, nezaposlenostjo, z revščino, bedo in pomanjkanjem, …? Če se dva od teh osrednjih problemov slabšata, posebno pa če se slabšajo vsi trije, je verjetno neupravičeno, da bi temu rekli »razvoj«, čeprav bi se družbeni bruto proizvod na prebivalca podvojil. Razvoj se na nek način nanaša na vse pogoje in vse možnosti za vse prebivalce, da lahko uresničujejo njihove potenciale ter uživajo materialno in duhovno prosperiteto. 

Zakaj so KPIji – torej neki sistematično izbrani in standardizirani kazalniki uspeha uporabnejši od osnovnih statističnih podatkov?

ČERNE: Pot od podatka (na primer, prebivalstvo), kazalnika (gostota prebivalstva: število prebivalcev na km2) in merila (redko poseljeno območje: 50 prebivalcev na km2) je razmeroma zahteven metodološki in vsebinski postopek. Tudi sama merila za izbor kazalnikov so razmeroma zahtevna. …… Kazalniki in merila oziroma kriteriji so poleg tega vrednostne sodbe. Zato lahko podatke, kazalnike in merila razložimo in vrednotimo na zelo različne načine, kar pomeni, da so lahko predmet različnih interpretacij, ki se pogosto niti ne nanašajo na dokaze. Za merjenje regionalnih razlik v BDP na prebivalca uporabljamo zelo različne metode. Ginijev koeficient neenakosti, na primer, je mera neenakosti porazdelitve nekega pojava. Njegova vrednost se giblje od 0 do 1, in višji, ko je, večja je neenakost. Razvitost slovenskih občin je vlada opredelila na podlagi kazalnikov o razvitosti, ogroženosti in razvojnih možnosti občin (koeficient razvitosti občine). »Kvocient med aritmetičnim povprečjem standardiziranih vrednosti kazalnikov v občini in aritmetičnim povprečjem standardiziranih vrednosti kazalnikov v državi« postane merilo razvitosti. Opredeljevanje razvoja in razvitosti je na ta način reducirano na »vrednost kvocienta«.  »Kje je življenje, zgubljeno med življenjem? Kje je modrost, zgubljena spričo znanja? Kje je znanje, izgubljeno ob podatkih?«, se je spraševal T. S. Eliot že v tridesetih letih preteklega stoletja.

Ste predsednik Strokovnega sveta Zlati kamen. Zakaj ste ob vseh obveznostih in natrpanem urniku sprejeli to vlogo? V čem vidite glavno korist projekta?

ČERNE: Odgovor je zelo preprost. Zato, ker smo geografi vedno s prostorom in ljudmi. Humanistični pristop v geografiji upošteva človeško dostojanstvo kot načelo, ki temelji na celostnem pogledu, na vse razsežnosti človekovega življenja, ki v skupnosti ne vidi zgolj »naravnega in človeškega vira« ali »naravnega in človeškega kapitala«.  Holistično bistvo prostora se nanaša na celovito strukturo, funkcijo in razvoj prostora, in sicer v njegovi nedeljivosti. Terensko delo geografov poteka na »kraju samem«, saj je osredotočeno na določena območja, kraje, ki se z zunanjimi mejami ter notranjimi značilnostmi razlikujejo med seboj. In ravno v tem kontekstu vidim glavno korist projekta: v spoznavanju in razumevanju gospodarskih, socialnih in prostorskih razvojnih dejavnikov in potencialov, ter prepoznavanju svojstvenih značilnosti in potreb lokalnih skupnosti, ki so temeljnega pomena za njihov dolgoročni trajnostni razvoj.

Kako si kot predsednik glavnega strokovnega telesa projekta želite, da bi potekal razvoj Zlatega kamna v prihodnosti?

ČERNE: Želel bi, da bi potekal v smeri izgrajevanja in vzpostavljanja »ekspertnega sistema« za lokalne skupnosti kot dela stalnega procesa izobraževanja lokalnih skupnosti, saj s tem prebivalci dobimo orodja za sodelovanje in povezovanje ter večje možnosti za aktivno udeležbo v razvojnem procesu. Če ne želimo zgolj spremljati spremembe, in če se ne želimo samo prilagajati spremembam, jih moramo seveda ustvarjati sami, glede na naše potrebe, želje in možnosti ter omejitve. Lokalne skupnosti se neprestano spreminjajo in razvijajo, zato mora biti boljše razumevanje lokalnih skupnosti in učinkovitejša izmenjava znanj in izkušenj temeljno poslanstvo Zlatega kamna. Nadgrajevati mora znanja in vedenja ter krepiti izobraževanje, s katerimi bomo lahko prebivalci enakopravno sodelovali pri oblikovanju in sprejemanju odločitev ter njihovemu uresničevanju.

Oceni članek
0
Bodi prvi in oceni članek!

Oddaj svoj komentar

Za komentiranje člankov, moraš biti prijavljen!

Pošlji članek prijatelju

Vaš e-poštni naslov
E-poštni naslov prejemnika
Sporočilo
Komentarji
  • Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Prijava na e-novice

Oglasno sporočilo

Revija Zlati Kamen

Revija Zlati Kamen
Posebna priložnostna izdaja
  • NOVO: Marec 2017
  • Finalistke izbora za nagrado Zlati kamen 2017
  • Kazalniki ISSO: lestvice
  • Kaj je Zlati standard ISSO?
Prelistaj

Članki

Izdelava spletnih strani: Positiva