Je občin v Sloveniji preveč?

Mnenja so deljena. Preverili smo jih s pomočjo podatkov.
10.05.2011 | Robert Mulej
0
Je občin v Sloveniji preveč?
(Foto: Miško Kranjec)

 

 

1.

Slovenske občine so večinoma majhne.

Drži. Zakon o lokalni samoupravi postavlja spodnjo mejo pri 5.000 prebivalcih. Ob tem zakon dopušča možnost, da je občina lahko manjša, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Novela zakona iz leta 2005 pri tem postavlja mejo, ki naj bi ne bila presežena niti v izjemnih primerih. Ta meja je 2.000 prebivalcev.

Nič zato. Manj kot 2.000 prebivalcev ima 26 občin ali 12 odstotkov vseh občin v Sloveniji. Leta 1998  se je o velikostni meji  izreklo ustavno  sodišče. Stališče sodišča:  objektivni  kriteriji  za  ustanovitev  občin (torej število prebivalcev) so relativne narave. Število 5.000 občanov tako nima absolutne, ampak  le relativno  veljavo. Ustavno  sodišče  je  tedaj ugotovilo,  da  je vsaj  tretjina  že  ustanovljenih  občin  manjših. Zdaj ima manj prebivalcev od zakonske meje 110  občin ali 52,4 odstotka. Ankarana in Mirne še nismo všteli.

 

2.

Slovenija še nikdar ni imela toliko občin.

Ne drži. Na ozemlju Slovenije je bilo praviloma več kot 210 ali 212 občin. Izjema je obdobje med leti 1955 in 1994. V času Avstro-Ogrske monarhije je bilo denimo samo v ljubljanskem okrožju 288 občin, medtem ko jih je bilo v mariborskem kar 801. V Dravski banovini so bile 403 občine, po drugi svetovni vojni pa je Slovenija imela 371 občin. Leta 1994 je bilo pri nas le 58 občin, novi sistem lokalne samouprave pa je sprožil procese, ki so pripeljali do zdajšnjega števila.

 

 

3.

Nikjer niso občine tako razdrobljene kot pri nas.

Ne drži. V EU je 121.601 enot, ki se v evrožargonu imenujejo LAU-2 in so najmanjši gradniki lokalne samouprave. To pomeni, da imajo evropske občine v povprečju 4.141 prebivalcev. Povprečje za Slovenijo je 9.757 prebivalcev. Da bi se izenačili z evropskim povprečjem, bi morali imeti 495 občin.

Poglejmo nekaj primerov posameznih držav. Občine v Belgiji imajo v povprečju 18.110 prebivalcev. Toda razpon je večji kot pri nas. Najmanjša,  Herstappe  jih ima 84, največja,  Antwerpen pa 472.071. Razpon je še večji na primer na Češkem ali v Španiji. Občina Praga šteje 1.233.211 duš, Březina pa le tri. V madridski občini živi 3.255.944 ljudi, v Illan de Vacas pa pet. Mimogrede, Slovaki imajo celo dve občini brez prebivalcev. Kako neki izvolijo župana?

Resni Skandinavci imajo manj občin in manj ekstremov. Finska jih ima denimo 348, kar pomeni, da imajo v povprečju 15.305 prebivalcev. To je kar primerljivo z nami. Še strožji so Švedi. 290 občin ima v povprečju 31.665 prebivalcev – to je primerljivo s slovenskimi občinami pred letom 1994.

 

4.

Majhne občine so manj učinkovite.

Drži. V splošnem velja: manjše občine – večji stroški občinske uprave na prebivalca. Prav na vrhu seznama relativno najdražjih občin sta dve najmanjši – Hodoš in Osilnica. Da bi izločili izredne situacije posameznih krajev, smo razvrstili občine po velikosti v pet razredov in med seboj primerjali srednje vrednosti teh razredov. Rezultat je pričakovan: večje občine, manjši relativni stroški uprave. Kar pa preseneča, je to, da so na splošno kazalniki zelo podobni, ko gre za tri razrede občin z več kot 5.000 prebivalci. Podatki bolj odstopajo, ko gre za majhne občine pod to mejo. Za mikroobčine pod mejo 2.000 prebivalcev učinkovitost močno pade. To kaže, da je zakonodajalec meje najmanjših dopustnih občin postavil zelo premišljeno.

 

5.

Majhne občine so dražje.

Drži. Mikroobčine imajo nesorazmerno visok proračunski prihodek na prebivalca in to na račun prelivanj prek države. Tako prejmejo v relativnem smislu največ transferjev in največ prihodka na račun dohodnine. Slika je povsem drugačna, ko pogledamo na primer davek na premoženje, ki ga država ne uravnotežuje in preliva, ampak je izvirni prihodek občinskega proračuna. To je morda najmočnejši argument zagovornikov manjšega števila občin. Ljudem se ni težko odločiti, da glasujejo za odcepitev in za življenje v novi mikroobčini, če ceno tako pridobljene svobode plačujejo drugi državljani.

Seveda to ni le vprašanje števila kot takega, ampak tudi zakonskih okvirov, zlasti Zakona o financiranju občin. Druga anomalija, ki jo pokaže analiza po velikostnih razredih, je povezana z vrednostjo investicij na prebivalca. Leta 2010 je v občini Hodoš ta vrednost znašala 3.706 evrov na prebivalca – desetkrat več kot vrednost investicij na prebivalca Maribora kot središča vzhodne Slovenije (368€) in skoraj desetkrat več kot na prebivalca Ljubljane (429€). To preprosto ni logično.

 

In sklep?

Ga ni. Nanizali smo le nekaj podatkov. Vprašanje optimalne velikosti občine ni ne preprosto, ne enoznačno. V nadaljevanju projekta bomo skušali natančno pretresti vse ravni. Pri tem nas ne bodo zanimali partikularni interesi te ali one skupine: ne uradnikov, ne stroke in ne politike. Zanimala nas bo le kakovost življenja ljudi. 

Na tehtnico bomo skušali dati ob kvantitativnih podatkih o učinkovitosti tudi kvalitativna merila. Želja živeti v »svoji« občini je legitimna – ne glede na učinkovitost. Občutek biti na svojem je bržkone prav tako del kakovosti življenja. Ampak praviloma so odločitve o odcepitvi racionalne izbire, ki merijo na zelo otipljive stvari. Povezane so s prepričanjem, da interesi prebivalcev nekega kraja v večji občini ne pridejo do izraza. Druga plat te zgodbe pa je cena: kolikšna je cena lokalne samostojnosti, predvsem pa, kdo to ceno plačuje.

Oceni članek
0
4.6 (Št. glasov: 11)

Oddaj svoj komentar

Za komentiranje člankov, moraš biti prijavljen!

Pošlji članek prijatelju

Vaš e-poštni naslov
E-poštni naslov prejemnika
Sporočilo
Komentarji
  • Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Prijava na e-novice

Oglasno sporočilo

Revija Zlati Kamen

Revija Zlati Kamen
Posebna priložnostna izdaja
  • NOVO: Marec 2017
  • Finalistke izbora za nagrado Zlati kamen 2017
  • Kazalniki ISSO: lestvice
  • Kaj je Zlati standard ISSO?
Prelistaj

Članki

Izdelava spletnih strani: Positiva