Skrbijo vas le vaši župani

Kako deluje politični govor? Primer iz parlamentarne debate o davku na nepremičnine
21.11.2013 | Robert Mulej
0
Skrbijo vas le vaši župani
(Foto: Stanko Gruden, STA. Vir: UKOM)

 

V ostri parlamentarni razpravi pred sprejetjem nepremičninskega davka, je predsednica vlade Alenka Bratušek izrekla tudi očitek v naslednjem duhu:  »skrbijo vas le vaši župani«. Očitek je meril na predsednika opozicijske stranke SLS Franca Bogoviča.

V tem trenutku nas manj zanima, kdo je izrekel stavek in na koga je meril. Trditev bomo uporabili predvsem  kot primer, ki nam pokaže, kako nam politika uporablja metode napačne argumentacije: na videz povsem preprosto sklepanje vsebuje »drobno« logično napako in nam tako pritakne sklep, ki v resnici sploh ne sledi iz uporabljenih argumentov. In prav tako nas politiki pogosto »vržejo na finto«.

Kaj je predsednica vlade s trditvijo, da Bogoviča zanimajo le »njegovi« župani v resnici sporočila? Trditev pove tole: skrbijo vas le vaši župani: ko nasprotujete nepremičninskem davku, vam ni zares mar za skupno dobro, za državljane. Gre vam le za interese lastne stranke.

1. PREMIK NA DOMAČE BOJIŠČE

Prvi mehanizem, ki ga je uporabila Alenka Bratušek, je odvračanje pozornosti, premik argumentacije na drug teren. Premierka je v tem delu govora povsem »pozabila« na vsebinska vprašanja in dileme, ki jih je sprožil predlog zakona. Njeno izvajanje meri na to, da je vsebinska debata manj pomembna, ker gre »v resnici« pri kritikih zakona le za strankarski interes (braniti župane). S tem se lahko žal v veliki meri strinjamo – v politiki nasploh (zdi se pa, da pri slovenski še prav posebej) so strankarski interesi dostikrat pred vsakim skupnim dobrom. Ampak to nikakor ne velja le za opozicijo.

2. OČRNITEV NASPROTNIKA

Govornica je tako dosegla dvoje: pozornost je preusmerila od vsebinskih očitkov zakona na »resnično« ozadje, torej spopad strankarskih interesov. Odvrnitev deluje prav zato, ker vsi »vemo«, da gre pri parlamentarni debati »samo za strankarsko igro«. Drugo, kar je dosegla govornica, je očrnitev nasprotnika. »Oni« igrajo umazano igro, ne mi. Opozicija misli le na strankarski interes. Neizrečena podmena pri tem je bila: »medtem ko smo mi zakon sprejeli z mislijo na javno dobro«. Neizrečena – in vsaj v tem delu govora tudi povsem nepodprta.

3. OBRAT DEJSTEV

Premierka  je spretno obrnila dejstvo, da posegi v lokalno samoupravo (kamor sodi tudi nepremičninski davek v sedanji obliki) prizadenejo predvsem opozicijske stranke. Preprosto: na ravni lokalne samouprave, na županskih in svetniških položajih je opozicija močna, stranke sedanje koalicije pa šibke. Govornica obrne pomen tega podatka. Skuša nam podtakniti naslednje sklepanje: »Na ravni lokalne samouprave imate večino. Torej s svojimi argumenti v resnici ne branite lokalne samouprave, ampak svojo večino.«  
Seveda je bila govornica dovolj spretna, da tega sklepanja ni izrekla. Ampak ravno v tem je »finta«. Govornik nam le ponudi pomenski obrat. Sklep si naredimo sami.   

4. »DEL ZA CELOTO«

Zamenjava dela za celoto je mehanizem, v katerem lastnosti posameznega dela pripišemo celoti in sodi med najbolj pogoste tehnike zavajanja. Na primer takole: Mordekaj je oderuh. Mordekaj je Žid. Torej so Židje oderuhi.

Kje je ta mehanizem v izjavi »skrbijo vas le vaši župani«? Najprej v tem, da zvedemo župana (del) na občino (celoto). Upoštevati moramo kontekst, torej pogovor o nepremičninskem davku. Bo ta davek prizadel župane kot take? Ne, neposredno in močno bo prizadel občine kot institucije in večino občanov. Župane bo prizadel pač toliko, kolikor so del občine in kot zasebnike, občane.

Kot smo videli, je bil glavni namen trditve odvrniti pozornost od vsebinske debate o nepremičninskem davku in njegovih posledicah. Pri tem pa se je govornica naslonila tudi na mehanizem, ki ga politika pogosto uporabi pri polemikah o lokalni samoupravi – celotno problematiko občine zvede na vprašanje župana. To zlahka odpre še eno pot: preusmeritev pogovora s problema na osebnost.

Ta preusmeritev je zanimiva s še enega zornega kota – in tu je morda najpomembnejši skriti premik, ki nam ga je skušala pritakniti izjava govornice. Kaj je pravzaprav narobe s tem, da ta ali oni politik »brani župane«? Ali niso bili zakonito izvoljeni in s tem del demokratičnega in političnega sistema? Bili so. Še več, poleg predsednika republike so edini politični voditelji, ki so v našem sistemu izvoljeni neposredno. In prav na podeželju, kjer je volilna udeležba bistveno boljša od tiste v mestih, so dostikrat izvoljeni s prepričljivo večino celotnega volilnega telesa.

Ne pade nam na pamet, da bi branili župane kar povprek – javnost jim mora skrbno gledati pod prste. Da so med njimi takšni in drugačni, predsednica vlade prav gotovo zelo dobro ve.   Ampak ločiti moramo ravnanje posameznega župana od župana kot demokratične institucije – tako kot moramo ločevati župana od občine.

Pokazali smo, kako na videz preprosta trditev vsebuje vrsto mehanizmov, ki nas odvedejo vstran od glavne linije pogovora in nam skušajo pritakniti napačne sklepe. Ti vzorci se pogosto ponavljajo v celotni polemiki o lokalni samoupravi v Sloveniji. Primer je prav posebej zanimiv, ker vsebuje prikrit sklep: v resnici ne merite na javno dobro, ampak branite le svoj pritlehni strankarski interes. Ampak ali nam analiza, ki smo jo predstavili, ne zbudi rahlega dvoma, da ni prav govornica skušala braniti svojo politično pozicijo bolj od javnega dobrega, ki naj bi ga novi zakon dosegel?

Ali način govora, ki uporablja prijeme skritega zavajanja, sploh lahko deluje v prid javnega dobrega? Kdor uporablja zavajajoči govor, ima skriti namen: z navidezno argumentacijo, ki spominja na pravo, a vsebuje »napake«, nam želi podtakniti napačen sklep in s tem zvijačno preobrniti naše mnenje tako, da lahko uveljavi svoj interes. Politika, ki je bona fide, ki v dobri veri meri na skupno dobro, takega načina ne potrebuje. Bralcem prepuščamo odgovor na vprašanje, koliko zavajajočega govora bi odkrili v slovenskem javnem prostoru, tako v politiki kot v medijih (ti naj bi sicer razkrivali takšne prijeme) že, če bi se javnega govora lotili s pomočjo skromne, ad hoc analize kot je naša. Kaj bi bilo šele, če bi se slovenski družboslovci tega lotili resno? Le zakaj tega ne storijo?  

Oceni mnenje
0
1.0 (Št. glasov: 1)

Oddaj svoj komentar

Za komentiranje mnenj, moraš biti prijavljen!

Pošlji mnenje prijatelju

Vaš e-poštni naslov
E-poštni naslov prejemnika
Sporočilo
Komentarji
  • Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Prijava na e-novice

Oglasno sporočilo

Revija Zlati Kamen

Revija Zlati Kamen
Posebna priložnostna izdaja
  • NOVO: Marec 2017
  • Finalistke izbora za nagrado Zlati kamen 2017
  • Kazalniki ISSO: lestvice
  • Kaj je Zlati standard ISSO?
Prelistaj

Članki

Izdelava spletnih strani: Positiva