Slovenija 2.0

Kot da bi bili Sloveniji dve in ne ena. Ena je v hudi krizi. Druga je v znamenju ustvarjalnosti in dobrega. Obe obstajata, od zornega kota pa je odvisno, kakšno Slovenijo vidimo
14.03.2013 | Robert Mulej
1
Slovenija 2.0
(Foto: Robert Mulej)

Predstavljajte si Slovenijo ustvarjalnih, vestnih in delovnih ljudi. Predstavljate si Slovenijo, od koder prihajajo izvrstni dosežki in kjer ljudje med seboj sodelujejo, so solidarni in si pomagajo v stiski in v dobrem. Kjer so ljudje odprti do drugih in drugačnih in si prizadevajo za javno dobro. Lahko bi nadaljevali kot v stari pesmi Johna Lennona: »You may say I am a dreamer…«, lahko rečete, da samo sanjam.

Ampak ne sanjamo. Ali ni to naša domovina? Ali vsaj: ali ni tudi to naša domovina? Kraj, kjer je doma najboljša smučarka sveta? Od koder so prišli Avseniki, nepreseženi kralji polke? Kjer so doma izvrstni podjetniki, umetniki, obrtniki in znanstveniki – pa se dostikrat ne potrudimo niti toliko, da bi za njih izvedeli?  Slovenija je tudi sosed, ki vam pomaga sestaviti garderobno omaro. Ali pa tisti prostovoljni gasilec iz drugega konca kraja, ki bo celo noč brodil po mrzli vodi, da vam poplava ne bi zalila hiše. Tudi v tem smo najboljši na svetu.

Kot da bi bili Sloveniji dve in ne ena. Ena je v hudi krizi. Druga je v znamenju ustvarjalnosti in dobrega. Obe obstajata, od zornega kota pa je odvisno, kakšno Slovenijo vidimo. Prvo Slovenijo, tisto v krizi, bomo videli, če gledamo od zgoraj navzdol, torej če imamo v prvem planu državo in sisteme, ki so odvisni od državne politike. Drugo Slovenijo vidimo, če gledamo od spodaj navzgor – torej začenši pri posameznikih.

Toda ta pogled ni ravno v modi. Prav nasprotno, prevladuje pogled, ki postavlja v ospredje  »prvo Slovenijo«, tisto v globoki krizi. To je pogled, ki postavlja institucijo pred posameznika. Čeprav tega nihče ne bo na glas priznal, ta pogled  notranje vključuje miselnost, da je država pomembnejša od državljana.

Poglejmo kako smo Slovenci naravnost obsedeni z državo. Verjetno je to povezano s tem, da imamo državnost komaj 7.932. dan (sedem tisoč devetsto dvaintrideseti dan). Država mora poskrbeti za delovna mesta. Država mora rešiti podjetja. Država mora poskrbeti, da otroci malicajo v šoli. Kako pravijo v tistem oglasu? Država je vlagala vame, zdaj pa ne zna izkoristiti mojega potenciala. Škoda, ker se ni država še šolala namesto mene.

In ko je država s podrejenimi sistemi v krizi, se nam zdi, da je konec sveta. Logično. Pa ni.  Ker  država ni edini model za organizirano življenje v skupnosti. V projektu Zlati kamen spremljamo raven politične organiziranosti, ki je najbližja ljudem, raven lokalne samouprave. Kaj vidimo? Živahno dogajanje, bogastvo idej, pestrost različnih pogledov, pristopov in razvojnih modelov. Nekateri delujejo bolje, drugi slabše.

V dobrih praksah občin smo odkrili lastnosti, kot so odprtost, sodelovanje, povezovanje, sprejemanje mnogoterosti pogledov, subkultur, slogov, skrb za ranljive, občutljivost za socialno in naravno okolje, prizadevanja za uravnotežen razvoj, ki upošteva posebnosti kraja in ne daje posameznemu cilju prednost pred ostalimi. Morda so ta znamenja res del neke nove, drugačne paradigme razvoja.

In: po definiciji se nam zdi prav, da se lokalni potenciali razvijajo z lokalnimi rešitvami, da se lokalni problemi rešujejo lokalno. Da se družba gradi od spodaj navzgor in ne obratno. To pomeni večjo odgovornost za vsakogar.

S tem ne želimo reči, da je dobro vse, kar nastaja v občinah. Daleč od tega. Le naš pogled smo usmerili v dobro. Nekako se nam namreč zdi, da so primeri najboljših praks bolj poučni od najslabših. Nismo še slišali, da bi kdo postal virtuozni violinist tako, da bi noč in dan premleval najslabše primere škripanja na violino in tudi Tina Maze se svojega mojstrstva bržkone ni naučila tako, da bi se posebej osredotočala na smučarsko tehniko največjega štora na Koroškem.

Le zakaj nam torej ves čas servirajo le slabe zgodbe?

 

 

 

 

 

 

Oceni mnenje
1
Bodi prvi in oceni mnenje!

Oddaj svoj komentar

Za komentiranje mnenj, moraš biti prijavljen!

Pošlji mnenje prijatelju

Vaš e-poštni naslov
E-poštni naslov prejemnika
Sporočilo
Komentarji
1
  • zajsek.matic@gmail.com
    (12.01.2016, 18:13)
    Na žalost, je nekaj malega za to kriva tudi človeška narava. Če na ulici srečamo človeka in ga pobaramo o tem kako je ter ta odgovori, da je dobro, nas več ne zanima... če mu gre slabo, pa želimo vedeti več... Servirajo nam torej to kar ocenjujejo, da raje pogoltnemo. http://www.vgradneomare.eu/garderobne-omare/

Prijava na e-novice

Oglasno sporočilo

Revija Zlati Kamen

Revija Zlati Kamen
Posebna priložnostna izdaja
  • NOVO: Marec 2017
  • Finalistke izbora za nagrado Zlati kamen 2017
  • Kazalniki ISSO: lestvice
  • Kaj je Zlati standard ISSO?
Prelistaj

Članki

Izdelava spletnih strani: Positiva